Jožef
Pridružen/-a: 25.11. 2008, 00:29 Prispevkov: 5
|
Objavljeno: 30 Jul 2011 19:09 Naslov sporočila: Bistriška proslava |
|
|
Že dolgo ni nihče nič objavil na našem forumu.
Zgodil pa se je pred kratkim dogodek, ki ne more kar tako mimo nas, namreč proslava žrtvam nemškega terorja na bistriškem klancu.
Sodim med starejšo (optimistično: srednjo) generacijo in spominjam se proslav v šestdesetih pa sedemdesetih, .... in tako naprej letih.
Včasih je bilo na proslavo iti skoraj obvezno, v šoli smo nato pisali prosti spis. "Kvaliteta" proslave se je merila po tem od kako daleč je prišel slavnostni govornik in kako visoko je bil na državni ali partijski lestvici. Kaj nam je povedal si nismo zapomnili, že pred proslavo smo vedeli na pamet. Tako do devetdesetih in slovenske osamosvojitve. V tem času so govorniki zopet hoteli biti "aktualni" in so celo poskušali relativizirati dogodek. Iskali so nove "krivce" zanj. Poskušali so biti novi "zgodovinarji".
Nisem se udeležil vseh proslav v teh letih, večine pač. Včasih sem po nekaj začetnih stavkih vedel kakšen bo govor, včasih sem bil začuden ali malo ogorčen: kako more reči kaj takega, včasih me je bilo celo sram za govornika, v tem ali onem pogledu. Vedno sem pomislil tudi na pieteto do umrlih, pa na občutke sorodnikov ustreljenih, ki so bili na proslavi. Vem da mnogo govornikov na to ni pomislilo.
Pa letos: letos je bil v vlogi govornika pesnik, pa malo iskalec resnice in nekoliko, še najmanj tudi zgodovinar. Povedal je govor, ki nam je prisotnim segel do duše. Ni obsojal, ni poveličeval, ni hotel biti aktualen ali celo političen. Govor, ki se je obrnil k žrtvam na bistriškem klancu, kot da so nekje še prisotne in govor, ki se je obrnil k nam in nam povedal kako naj gledamo na tragični dogodek pred skoraj 70 leti. Le kot spomin, brez svojih idej, resnic, interpretacij ali celo računic.
Na koncu sem lahko imel le občutek: tako se to pove! Brez lažne patetike, brez povodov za nove resnice, brez novega razdvajanja. In z edinim smislom zakaj še proslave: "Ne hodite nas poveličevat zaradi naše težke usode. Slavo si pridobimo z življenjem, ne s smrtjo. Nosili smo odgovornost in težo naših dni. Naša zgodba ni ne junaštvo in ne žrtev. Je mala usoda malih ljudi in vredna toliko, kolikor pomeni vam. A nikoli ne boste izvedeli za resnico naših smrti, dokler vam sami ne spregovorimo o svojih življenjih."
Letošnji govornik Debeljakov Milan je za bodoče govorce na Bistriškem klancu postavil visoka merila. Če nam bodo v bodoče govori tudi nekaj "dajali" bo vredno še prihajati. Kljub dežju in nalivom, kot zadnjič.
Govor poiščite in preberite med "Prireditvami" - splača se. |
|